„Jaz nisem spomenik!“ – ali pa?
Stavba, zgrajena sprva za tiskarno in založbo, se je že v zgodnjih 1950ih letih temeljito spremenila. Nekdanji tiskarniški prostor v pritličju so po pregradnji leta 1953 koristili za kino in prireditveno dvorano.
V 1970ih letih so vhod v hišo spremenili v takega, kakršen je danes. Do tedaj je bilo mogoče vstopiti v hišo samo skozi stranski vhod, v prvo nadstropje pa so iz notranjosti vodile polžaste stopnice.
V 1990ih letih so se prezidave množile. Tedaj je celovški oddelek magistrata za načrtovanje mesta dal pobudo, da se stavbo spomeniško zavaruje. Leta 1994 je zvezni urad za spomeniško varstvo prošnji ugodil z utemeljitvijo, da je hiša svojevrsten dokument moderne.
Ko so hoteli leta 1999 nekdanje uredniške prostore v prvem nadstropju združiti v večji konferenčni prostor, je arhitekt, zadolžen za prezidavo, stopil v kontakt z Margarete Schütte-Lihotzky, ki je z besedami „Jaz nisem spomenik!“ dala svoje soglasje.
Tudi v naslednjih letih se je na hiši in v njej.vedno znova prezidavalo. Doživela je več dozidav in prezidav, da so skupine lahko koristile hišo v svoje namene.
Bild 1
Prezidava manjših uredniških prostorov v večji seminarski prostor, (1999)
© KPÖ Koroška, slikovni arhiv
Bild 2
Nekdanja tabla ob vhodu (1995)
© Orsoyla Pataki
Marginalie: Spomeniško varstvo (konflikt)
Leta 1994 je oddelek za načrtovanje mesta pri celovškem magistratu predlagal zveznemu uradu za spomeniško varstvo, naj bo stavba spomeniško zaščitena. Prošnji so ugodili z utemeljitvijo, da je hiša „svojevrsten dokument razumevanja arhitekture mednarodno znane arhitektke Schütte-Lihotzky, ki se je od začetka svoje dejavnosti čutila zavezano moderni in se je trudila za humano in socialno arhitekturo“. Celovški mestni senat pa je pozitivni odločitvi zveznega spomeniškega urada ugovarjal z utemeljitvijo, da hiša „ni vredna ohranitve“. Ugovor pa ni imel učinka.