Velika otvoritev
Zgornje nadstropje hiše Margarete Schütte-Lihotzky toliko da ni pokalo po šivih: Na odprtje razstave „Žensko ime upora“ jih je prišlo dvakrat več, kot smo pričakovali in upali.
Alma Gunzek in David Hättich sta odprla in spremljala naš uvodni dogodek z lastnimi interpretacijami uporniških pesmi. Walter Oberhauser je panoje oblikoval grafično, Hillary Plasch pa je poskrbela za odlično in primerno leseno konstrukcijo oz. njeno postavitev.
Za projektno koordinaciji DelavniceMUZEJ sta moderirala Markus Gönitzer in Elena Messner. Najprej sta pozdravila sponzorje in njihove predstavnike. Prisotni so bili oz. so bile Trude Wieser-Moschitz za Zvezo slovenskih žena, Nikolaj Orasche za Zvezo slovenskih partizanov in prijateljev protifašističnega odpora, predsednica KZ-Verband-a Kärnten/Koroška Regina Taupe ter predsednika Slovenske prosvetne zveze Mitja Rovšek in Zveze slovenskih organizacij Manuel Jug. Brez podpore vseh teh ter brez prostovoljnega dela kuratork in drugih avtorjev te razstave ne bi bilo. Gönitzer in Messner sta zahvalila tudi lastniku hiše, okrajnemu vodstvu KPÖ Celovec, ki nam je dalo na razpolago dvorano v zgornjem nadstropju hiše Margarete Schütte-Lihotzky, brezplačno do finančne konsolidacije našega projekta.
Dve starejši gospe sta bili deležni posebno toplega sprejema in cvetja:
Helga Emperger iz Beljaka in Romana Verdel iz Borovelj. Njuni družini sta se uprli nacistom in za to grenko plačali. Na odprtju sta navdušili prisotne s svojimi ganljivimi avtobiografskimi pripovedmi.
„Danes smo naredili prvi korak na daljši poti. Cilj: stalni, modularni, kvalificirani, živi muzej antifašističnega odpora,“ je bilo povedano v uvodni moderatorski predstavitvi. To je bila iztočnica za režiserko Andrino Mračnikar. V svojem pozdravu se je spomnila svojega govora julija 2022, ki ga je imela v Celovcu na prireditvi Iniciative Domplatz, in senzacionalnega intervjuja, ki ga je pozneje dala za Kleine Zeitung. V njem je govorila o tem, da sanja o muzeju protifašističnega odpora v deželni prestolnici. Takrat si „nisem mislila, da bodo te sanje o antifašističnem muzeju tako kmalu bolj oprijemljive,“ je sklenila Mračnikarjeva ter čestitala in se s toplimi besedami zahvalila ustvarjalcem razstave.
Razstava je sestavljena iz dveh delov: Prvi je avstrijska premiera, predstavitev upora koroških Slovenk in ustanovitve njihove Antifašistične fronte žena. Kuratorki sta Vida Obid in Helena Verdel, ki sta pred kratkim izdali knjigo „Glej, ta svet je tudi zate“ o koroškem ženskem gibanju. Drugi del je vseavstrijski. Sestavila ga je Elisabeth Holzinger, ki je za razstavo prispevala tudi pesem. Sissi Rausch in Gerti Malle sta za ta del pripravili štiri panoje z upornicami iz Koroške. Holzingerjeva v uvodnem besedilu poimenuje različne pogoje ženskega protinacističnega odpora na slovenskem Koroškem na eni in celotni Avstriji na drugi strani. Elisabeth Holzinger je sourednica in avtorica dela „Der Himmel ist blau. Kann sein …“, enega prvih del, ki je žensko odporniško gibanje postavilo v javnost.
Razveseljiva udeležba na otvoritveni razstavi naše DelavniceMUZEJ je prepričljiv dokaz za željo mnogih, da se javnosti predstavi odločilne vidike slovenskega protifašističnega odpora, ki je bil potisnjen v zasebno sfero, in na splošno tudi ženskega odpora na Koroškem in v Avstriji.
P.S.:
Prosimo za razumevanje vse tiste, ki niso imeli dostopa v zgornje nadstropje, ker je bilo polno do zadnjega kotička. Vljudno vas vabimo, da pridete še enkrat. Kava in pecivo sta zagotovljena … in sedeži!
